Ocenitev idej se izvede nekaj dni po seji. V redkih primerih jih oceni le vodja skupine; včasih ista skupina, ki jih je producirala, največkrat pa zmanjšana na kake štiri ali pet oseb. Ocenjevanje je naporno in dolgotrajno delo, zato bi celotna skupina potrebovala preveč časa. Vsakdo bi navajal svoje razloge in branil svoje ideje, zato se skupina zlepa ne bi premaknila naprej. Zmanjšani skupini dodamo še eno ali dve osebi, ki nista sodelovali na prvi seji. Ker nista na ideje tako emocionalno privezani, lahko ohranita treznejšo glavo, kar koristi objektivnosti ocen.

Ocenjevanje poteka po čisto drugem principu kot produciranje idej. Udeleženci kritizirajo, vrednotijo, uporabljajo ostre argumente, logiko, izkušnje in znanje. Včasih določi vodja skupine kriterije ocenjevanja. Avtorji priporočajo vsaj šest kriterijev, ki jih razvrstimo v rang glede na njihovo pomembnost. Če gre za industrijski produkt ali ukrep, so kriteriji npr. lahko: cena, sprejemljivost, izvedljivost, čas. Kriteriji se vedno izberejo glede na naravo problema.

Včasih je idej preveč. Njihovo ocenjevanje bi trajalo ure in ure. V teh primerih različni avtorji priporočajo njihovo združevanje. Združujemo jih po podobnosti v skupine od 10 do 30 idej. Ideje razvrstimo v eno ali več skupin. Nato ocenimo vsako skupino posebej in glede na kriterije izberemo eno ali dve ideji kot najprimernejši. Izbrane ideje iz vseh skupin dajo "skupino najboljših idej", ki jih na isti način ponovno preverimo. Koliko idej izberemo, je odvisno od narave problema.

Običajno je le majhno število idej dobrih in uresničljivih. Nekateri avtorji navajajo 5 %, kar pa je odvisno tudi od narave problema. Vendar dobimo tem več primernih idej, čim več jih je skupina producirala. To je eden od razlogov, zakaj je treba med nevihto producirati čim več idej. Mnoge ideje niso neposredno uresničljive, a v prihodnosti morda bodo. Zato jih spravimo v predal. Dobra podjetja v svetu imajo v predalu polno načrtov, ki čakajo na ugodnejše čase.

Poznamo več oblik viharjenja možganov (anonimni, razdelilno-konstruktivni, kreativno kolaboristični, diskusija 66, sil). Predhodno je obravnavana klasična oblika, ki se največkrat uporablja. Včasih so koristne skrajšane ali prirejene variante viharjenja možganov; ki jih uporabljamo posebno na raznih tečajih in seminarjih, na katerih imamo veliko ljudi in malo časa.

Za konec povzemimo še enkrat osnovne značilnosti viharjenja možganov. Klasični BRAINSTROMING predstavlja specialno obliko timske seje, pri kateri je potrebno upoštevati štiri osnovna pravila:

1. PRAVILO:            Vsaka kritika ali vrednotenje idej je strogo prepovedana, saj zavira kreativno mišljenje (velja za kritiko od zunaj in samokritiko - kritičnost do svojih misli). Faza iskanja idej mora biti ločena od faze vrednotenja idej (prva seja je namenjena produciranju idej, druga pa kritiki idej).

2. PRAVILO: Ideje drugih članov tima so lahko in naj bodo prevzete in nadalje razvite (možnost tvorbe modifikacij).

3. PRAVILO: Člani tima lahko in naj čim bolj aktivirajo svojo fantazijo pri reševanju problema (noben predlog ne bo kritiziran).

4. PRAVILO: V kratkem času naj bo predlaganih čim več idej (kvantiteta je pomembnejša od kvalitete).

Toliko o brainstormingu (viharjenju možganov). Sledi metoda brainwriting ali 6-3-5 metoda. Lep pozdrav do takrat!