Danes bom nadaljeval z opisom metode viharjenja možganov. Mnogi avtorji priporočajo, da so splošna navodila napisana na tabli ali na letaku, tako da jih vsakdo vidi. Čeprav se navodila razlikujejo tudi glede na nalogo in udeležence, se lahko NAVODILA glasijo takole:

•          Dajemo ideje

•          Zaželeni so neobičajni predlogi.

•          Povezujmo ideje drugih s svojimi. Združujmo jih.

•          Ne razčiščujemo vzrokov. Ne kritizirajmo.

•          Idej ne komentiramo in ne vrednotimo.

•          Ni avtorstva idej.

•          Najpomembnejša je količina idej. Osnovne zamisli dajemo brez detajlov.

Po potrebi dajemo še dodatna navodila, npr. "tudi najbolj divje ideje so dobrodošle; povejte vse, kar vam pade na um; bodite čim bolj sproščeni," itn. Najprimernejše trajanje je od 40 do 60 minut, za enostavnejše probleme kakšnih 30 minut. Po tem obdobju začne produkcija idej hitro upadati, zato bi bilo nadaljevanje seje nesmiselno. Seveda, če pa vodja opazi, da število idej še kar naprej raste, je najbolje, da sejo nadaljuje.

Viharjenje poteka običajno v sledečih fazah:

1.         (Reševanje preizkusnega problema)

2.         Predstavitev problema

3.         (Ponovne opredelitve problema)

4.         Produciranje idej

5.         Ocenitev idej

Faze, ki so napisane v oklepajih, niso nujne in jih včasih ali večkrat izpustimo. Preizkusni problem rešujejo udeleženci zgolj za vajo. Namen je ogrevanje, priprava za kasnejše reševanje pravega problema. Problem za preizkušnjo naj bo glede na glavni problem nevtralen in tak; ki ne zahteva močnega angažiranja udeležencev. Teh idej nihče ne zabeleži. Vaja naj ne traja dalj kot 5 minut. Ogrevanje lahko spustimo, zlasti kadar je skupina že od prej uigrana.

Problem predstavi udeležencem vodja skupine. Visoko strokoven problem tudi kdo drug, če se vodja ne čuti dovolj podkovanega. Na dobro predstavitev bolj zapletenega problema se mora vnaprej pripraviti. Problem mora predstaviti tako, da ga vsi udeleženci dobro razumejo. Udeleženci dajejo vprašanja in pripombe, vodja odgovarja. Na koncu mora biti jasno, da vsi razumejo problem. Nekateri avtorji priporočajo, naj se udeleženci seznanijo s problemom nekaj dni pred sejo.

Sledi ponovna opredelitev problema oz. njegova osvetlitev z različnih vidikov. Vzemimo, da stojimo pred 5 metrov veliko žogo, kot jo uporabljamo v vodi. Tik pred njo ne vidimo, kaj je na desni in levi ali za njo. To zvemo, če splezamo nanjo, stopimo za korak nazaj ali gremo okoli nje. Vsak od teh ukrepov nam bo omogočil nov pogled na žogo. Pri viharjenju možganov se običajno vprašamo: "Kaj če bi..." in imenujemo eno možnost. Ponovne opredelitve nas včasih privedejo zelo blizu dobrih rešitev, tako da lahko skrajšamo sejo. Enostavni problemi ne potrebujejo ponovnih opredelitev. Včasih pa so problemi taki, da so videti z vseh vidikov isti: Tudi v tem primeru je ponovna opredelitev odveč. Pred začetkom vodja skupine še enkrat opozori udeležence na navodila, ki so napisana na tabli ali na listu papirja.

Nato udeleženci spontano in sproščeno producirajo možne rešitve ali ideje in pri tem spodbujajo drug drugega. Tudi najbolj divje ideje so dobrodošle. Udeleženci se ne smejo sramovati čudnih, smešnih, opolzkih ali na videz neumnih idej. Tabujev ni. Nihče ne sme biti užaljen. Kritika ni dovoljena. Posebno škodljive so ubijalske fraze, ki jih dajejo nespretni so-delavci, npr.: Neumno! Nespametno! Zapravljanje časa! Ne bo šlo! Tega nismo še nikoli delali! Nimamo ljudi! To smo že poskušali! Še nismo pripravljeni! V teoriji je vse v redu, toda ali bo šlo v praksi? Preveč teoretično! Če bi bilo dobro, bi že prej kdo predlagal! Preveč moderno! Zastarelo! Govorimo o tem kdaj drugič! Ti ne razumeš našega problema! Mi smo premajhni za kaj takega! Smo preveliki za kaj takega! Zdaj imamo preveč drugih skrbi! To ni v načrtu! Zelo lepo, toda okoliščine tega ne dopuščajo! Na to se premalo spoznamo! Počakajmo, da vidimo! To ne gre pri nas! Ne bodimo prehitri! To ni naš Problem! Ne vidim smisla! To pomeni mnogo več dela! Seveda, toda. . . Sijajno, vendar. . . To je prezgodaj! To je prepozno! Ko bi vsaj imeli več podatkov! Ni jasno, da to potrebujemo! Ne verjamem, da imamo dovolj denarja! To se bo predolgo vleklo! Itd. Vodja mora take pripombe na vljuden način zavrniti in opozoriti na navodila, ki jih ne dovoljujejo.

Mnoge od teh fraz bi bile čisto primerne v zadnji fazi preverjanja in vrednotenja idej, med samim viharjenjem pa zavirajo njihovo produkcijo, posebno bolj izvirnih in radikalnih. Vodja skupine spodbuja razgovor. Pri tem ne sme vsiljevati svojih pogledov drugim. Če pogovor ne teče gladko, da sam zgled z nenavadnimi idejami. Lahko so tudi absurdne, potem se udeleženci ne sramujejo svojih misli. Ideje dostikrat spodbudijo nastanek novih idej.

Ideje zapisuje vodja, redkeje kak drug udeleženec, z debelim flomastrom na list papirja, tako da jih vsakdo lahko prebere. Neki avtor svetuje več listov na stenah, udeleženci pa sami pišejo nanje ideje. Ko začnejo ideje usihati, lahko vodja prekine razgovor in predlaga minuto tišine za premišljevanje. Nato skupina nadaljuje z delom. Po takšnih inkubacijah po navadi produkcija idej za nekaj časa spet steče. Poleg tega si vodja skupine lahko pomaga še z drugimi triki. Lahko poudari kvantitativni vidik in npr. reče: "Samo še 10 idej manjka, pa jih bo 100!" Lahko opozori na kako prejšnjo idejo in vpraša: "Kakšne nove ideje bi se dalo izpeljati iz nje!" Pohvali divje in nenavadne ideje.

Včasih producirajo udeleženci veliko idej, ki nimajo zveze s problemom in ki očitno nič ne prispevajo k njegovi rešitvi. Lahko so povsem brezzvezne. Kaj naj stori vodja v tem primeru? Nekaj časa naj jih dopušča, če pa se takšen "vlak" vleče predolgo, naj na kratko obnovi vsebino problema, npr.: "Vaše ideje so zanimive, kako bi jih povezali s problemom..':? Lahko pa sam pove kakšno drugačno idejo in s tem preusmeri "vlak" na "drugi tir". Skupina producira med nevihto kakih 50 idej, če je zelo produktivna tudi 100 in celo 200. Količina idej je odvisna tudi od širine problema. Na ozke operativne probleme daje manj idej kot na široke. Včasih razvijejo udeleženci dobre ideje šele po seji: Zato nekateri avtorji priporočajo, naj vodja kasneje obišče posameznike in zbere njihove ideje.

Tretji del sledi kmalu. Lep pozdrav do takrat!