Kot sem zadnjič obljubil, bom danes pisal o viharjenju možganov oz. brainstormingu. Viharjenje možganov (Brainstorming), ki jo nekateri imenujejo tudi spreletavanje možganov in burjenje duha, je najbolj znana in najpogosteje uporabljena skupinska tehnika ustvarjalnega mišljenja. Tehnika je po mnenju strokovnjakov tudi najbolj široko uporabna, ker je primerna za produciranje idej z vseh področij in za reševanje širokih in šibko opredeljenih ali pa ozkih in dobro opredeljenih problemov (vendar za prve bolj kot za druge). Zaradi preprostosti, ustreza ljudem, ki v tehnikah ustvarjalnega mišljenja še nimajo bogatih izkušenj. Sam sem mnenja, kot tudi večina udeležencev Green/Black Belt trainingov, da metoda v večini slovenskih organizacij ni uspešna in učinkovita. Verjetno je to pogojeno z našo kulturo in zaprtostjo. Pravi brainstorming se razvije po kakšnem pivu ali dveh, ko se sprostijo zavore.

Avtor braintorminga je ameriški psiholog Alex F. Osborn, ki jo je preizkusil že leta 1930, ko je bil vodja reklamne agencije v podjetju Batten Barton Durstine and Osborne v New Yorku. Najprej se je tehnika uporabljala samo v industriji; kasneje pa se je razširila tudi v negospodarske panoge, npr. v šolstvo in zdravstvo.

Viharjenje možganov temelji na nekaterih znanih principih ustvarjalnega mišljenja, ki jih je avtor spretno vpletel v postopek. Eno od pravil pravi, da kritika, vrednotenje in ocenjevanje zavrejo ustvarjalno misel. To ne velja samo za kritiko od zunaj, temveč tudi za samokritiko. Če je mislec preveč kritičen do svojih misli, se jih začne bati in ne producira več izvirnih idej. Ravno med temi pa so najbolj ustvarjalne. Francoski psiholog Binet je govoril o človekovem cenzorju. Imel ga je za enega od glavnih dejavnikov uspešnega mišljenja. Toda človekov cenzor zagotavlja samo učinkovitost konvergentnega mišljenja, ki je, potrebno v zadnji fazi ustvarjalnega procesa, v fazi preverjanja idej, medtem ko je v prvi fazi, v fazi divergentnega mišljenja, škodljiv. To je eden od razlogov, zakaj je ustvarjalno mišljenje v družbah; ki izvajajo velik pritisk na posameznika; tako jalovo. Žal pa smo ljudje navajeni misliti tako, da potekata faza iskanja idej in faza kritike skupaj. Tej pasti se je Osborn izognil tako, da ju je časovno ločil. Pri viharjenju možganov se skupina sestane dvakrat. Prvič producira in drugič kritizira ideje.

Drugo pravilo pravi, da so ljudje s prevelikimi izkušnjami, superstrokovnjaki; zaslepljeni od lastne strokovnosti, zaradi česar ne sprevidijo nekaterih enostavnih rešitev, ki se ne vklapljajo v izkušnje. Na drugi strani pa mu silijo v glavo metode, postopki, zamisli itn:, ki se vklapljajo v znanje in izkušnje, četudi ne ustrezajo situaciji. Gre za podoben pojav, kot ga doživljamo; kadar se ne moremo spomniti nekega imena, ker se nam vsiljuje drugo, napačno ime. Pri viharjenju možganov zmanjšamo učinek takih miselnih fiksacij s tem, da zahtevamo od udeležencev, naj povsem prosto producirajo ideje, poleg tega mora na seji vedno sodelovati tudi eden ali dva strokovnjaka z drugega področja. Ker imata druge izkušnje; nista zaslepljena z omejenostmi svoje stroke. Skupina mora biti tudi v drugih pogledih razmeroma heterogena, npr. naj vključuje oba spola različne starosti. Heterogena skupina daje bolj različne ideje.

Nadvse presenetljivo pa je, da najbolj klepetave skupine ne dajejo najbolj ustvarjalnih idej. V skupino ne vabimo dominantnih ali agresivnih oseb, ki hočejo ukazovati drugim. Udeleženci se morajo počutiti povsem svobodni in samostojni.

Psihološkim principom ustreza tudi velikost skupine. Avtorji priporočajo 6 do 12 oseb, nikakor pa manj kot 5 ali več kot 15. V premajhni skupini se razprava ne razživi, udeleženci pa so preveč odvisni od vodje skupine. Še bolj zavirajoča je velika skupina. Ljudje se »bojijo« drug drugega in se bojijo producirati izvirne, zlasti bolj divje ideje. Preveliko skupino je bolje razdeliti na dve ali več majhnih, ki zasedajo neodvisno druga od druge.

Nadvse pomembna je osebnost voditelja skupine. V prvi vrsti mora biti demokrat, ki zna vzpostavljati dobre odnose z okoljem. Znati mora spodbujati druge ljudi, ne da bi jim pri tem vsiljeval svoje mnenje. Ni potrebno poudarjati, da mora biti spreten v besedah. Eden od avtorjev viharjenja možganov zahteva, da voditelj verjame vanjo.

Prostor, v katerem poteka viharjenje, mora biti tih, domač in prijeten ter ne prevelik in ne premajhen, da se udeleženci ne počutijo v njem izgubljeni ali utesnjeni. Seje ne sme nihče motiti. Telefonski klici niso zaželjeni in najbolje je, da v prostoru sploh ni telefona. Udeleženci sedijo za veliko mizo, tako da gledajo drug drugega. Na razpolago imajo velike liste papirja s flomastri, kredo in tablo in če je mogoče, tudi grafoskop. Opazovalci niso zaželeni. Če hoče kdo prisostvovati seji, mora na njej tudi sodelovati.

V naslednjem blogu bom nadaljeval z opisom navodil za brainstorming.

Lep pozdrav do naslednjič!