Za nami je evropsko prvenstvo v košarki in v tem blogu bom poskušal potegniti vzporednice med slovensko košarkarsko reprezentanco in slovenskim gospodarstvom. Naši so osvojili nehvaležno četrto mesto, a kljub temu so bili gledalci in navijači zadovoljni. V tem primeru so lahko gledalci in navijači kupci. Ali je dovolj za naše podjetje, če so zadovoljni kupci in ne dosežemo notranje zastavljenih ciljev? To je bila najboljša uvrstitev reprezentance na evropskih prvenstvih in to je dosežek. Po mojem je tu prvi problem, saj so košarkarski strokovnjaki dejali, da se je igrala povprečna košarka. Torej smo se zadovoljili s povprečjem, namesto da bi stremeli k odličnosti. Odličnost v tem primeru bi bila zlata medalja. Veliko poslovnih strokovnjakov ravno svari s sprejetjem povprečja. To je nevarno območje, kjer se nekaj časa brez večjih težav obdržiš, a hitro zaspiš in ti konkurenca uide. Nekaj podobnega se dogaja s slovenskim gospodarstvom.

Vrnimo se malce nazaj. V času predhodnega selektorja, Pipana, je Slovenija tudi dosegla najboljšo uvrstitev na svetovnem prvenstvu, a se je košarkarska zveza (nadzorni svet) odločila za novega selektorja. Menili so, da najboljša uvrstitev ni dovolj in je ekipa (podjetje) sposobna več. Poiskali so novega selektorja (managerja), ki bo znal vzpostaviti klimo in ekipo (podjetje) za vrhunske rezultate. To odločitev lahko pohvalim, a mislim da je bilo takšnih potez premalo v gospodarstvu oz. so se na ključna mesta postavljali napačni ljudje. Kolikokrat je kakšen nadzorni svet zamenjal managerja v času gospodarske konjukture, če izvzamemo vsakokratne kadrovske cunamije po volitvah? Malo je bilo teh menjav, a sedaj so posledice v tej krizi še samo potencirajo. V obdobju rasti ni bilo biti težko manager, saj se je večina ukvarjala s tem kako zadovoljiti vse kupce, ki trkajo na vrata. Lahko bi rekli, da je bilo v tem obdobju precej neumnih kmetov, ki so imeli debel krompir. A ta krompir sedaj hitro gnije.

Gremo malce naprej. Novi selektor (manager) je izbral svojo ekipo. Iz ekipe je hitro izločil tiste, ki so kvarili dobro vzdušje. To bi morali storiti tudi managerji ob izvajanju sprememb v podjetjih. Odločiti se morajo kdo bo šel na letalo in kdo naj zapusti letalo. Vsi, ki ostanejo na letalu pa se morajo dogovoriti kam želijo poleteti. Postaviti si morajo skupni cilj in to je bil v našem primeru medalja. To je bilo tudi dobro storjeno v primeru košarkarske reprezentance, a v gospodarstvu tega ni bilo do krize.

Potem so prišle prve tekme, prišlo je do nekaj poškodb ključnih mož. Kljub poškodbam so ostali nosilci prevzeli breme in se prebijali iz bitke v bitko do polfinala. A tudi nosilcem so začele pohajati moči in to ravno v ključnih tekmah. Podobno se dogaja tudi v podjetjih. Tistim, ki dobro in veliko delajo, se naloži še več dela. Tu mi pride na misel zgodba o ciganu, ki je želel navaditi konja živeti brez hrane. Ravno, ko ga je navadil mu je poginil. Potrebno je aktivirati celotno ekipo, vendar ne ko nam že teče voda v grlo in takrat obremenimo tiste iz druge vrste. To lahko rečem, da je storil tudi košarkarski selektor. V tekmi za tretje mesto je šele aktiviral rezerviste, ko so bili nosilci igre že izčrpani in prazni. Od takih igralcev (zaposlenih) ne moremo pričakovati kreativnosti in inovativnosti. O tej je pa vedno več govora, ampak res samo govora.

Za konec pa še glavni problem z mojega vidika. Nekaj pripomb je letalo tudi na sodnike. Te bi lahko pretvorili pač v zunanje motnje, ki vplivajo na naše podjetje. Vendar vso pozornost ne smemo usmeriti samo navzven. Potrebno je pogledati tudi navznoter. Iz koliko akcij smo dosegli lahek koš v tekmah od četrtfinala naprej? Število danih košev na igralca lahko enačimo z dodano vrednostjo na zaposlenega. Ravno dodana vrednost na zaposlenega je zelo problematična v Sloveniji. Zakaj? Zato ker se podjetja premalo posvečajo notranji uspešnosti ali t.i. operativni odličnosti. Marsikateri manager zagotovo ne pozna tega pojma in kaj sodi v ta pojem. Za konec samo še en podatek o dodani vrednosti. V dveh tipičnih proizvodnih podjetjih, ki sta v lasti tujcev le ta znaša cca. 90.000 EUR na zaposlenega, medtem ko je slovenskem paradnem konju 25.000 EUR na zaposlenega. Torej se da tudi v Sloveniji doseči visoko dodano vrednost, a je potrebno sistematično in dolgoročno pristopiti tudi k operativni odličnosti. Samo obramba ni prinesla odličja (odličnosti) naši ekipi, potrebno je znati tudi napasti. Potrebno se je iztrgati iz povprečja!