No, za danes sem že obljubil temo in ne smem še enkrat zamočiti. Res moram držati že enkrat požrto besedo, čeprav bi danes »raztrgal« razpis Usposabljanje zaposlenih, kjer sem tudi jaz optimistično sodeloval. A šolanja v tujini na temo Six Sigma niso zanimiva za naše birokrate. No, bom to temo prihranil za naslednjič, ko se malo pomirim in ohladim. Drugače me bo še kdo ovadil, kar je postalo zadnje čase dokaj popularno.

Politiki, gospodarstveniki, profesorji gospodarski novinarji in vsi imajo polna usta o inovativnosti. V EU je leto inovativnost, a o tem bolj malo slišimo in še manj občutimo.  Vendar vsi samo govorijo o inovativnosti in nimajo kaj veliko pojma o tej temi. V uvodniku neke slovenske revije je bilo zapisano, da je z inovativnostjo podobno kot z metanjem pikada v tarčo. Včasih se nam pač posreči zadeti. Žal je to tudi splošna praksa v slovenskih podjetjih. Najboljši na svetu imajo izdelane sistematične postopke za inoviranje, kjer uporabljajo različna orodja. Najbolj znano in razširjeno je TRIZ. Še primerjava s podatki (vir: EUROSTAT), kjer bom Slovenijo primerjal s sosednjo Avstrijo. V Sloveniji imamo 4,5 visokotehnoloških patentov na milijon prebivalcev. Si upate ugibati koliko jih ima Avstrija? 29! Se pravi 5x več od Slovenije. Prekaša nas npr. tudi Estonija z 6,1. Pa še en podatek. Slovenija ima 828 raziskovalcev v gospodarstvu in 562 raziskovalcev vlade (verjetno so to tisti po fakultetah) na milijon prebivalcev. Avstrija ima 2199 raziskovalcev v gospodarstvu in 127 raziskovalcev vlade na milijon prebivalcev. Mislim da nadaljnji komentar teh številk ni potreben. Številke povedo več, kot 100 besed.

Inovativnosti se je potrebno lotiti sistematično in strukturirano, kot npr. izboljšav procesov. Poleg tega se je potrebno zavedati, da morajo biti podprte s strategijo in izboljšavami. Problem je, če podjetje nima strategije. Boste rekli da takih ni? Če je strategija napisana na listu papirja in je še direktor sam ne pozna, boste rekli da je to jasna strategija. Tega je zelo veliko v slovenskih podjetjih. Temelj zgornjih pojmov so strategija, izboljšave in inovacije. Same inovacije pa gredo z roko v roki z izboljšavami. Tako mora naša organizacija temeljiti na treh temeljih: STRATEGIJA-INOVATIVNOST-IZBOLJŠAVE. Če je eden šibak, potem dolgoročno ne moremo pričakovati od ostalih dveh čudeže. To potrjuje tudi stanje v slovenskih podjetjih. Strategija je slabo zastavljena ali je sploh ni. Z izboljšavami procesov in produktov se ne ukvarjamo sistematično. Torej tudi na področju inovativnosti ne moremo pričakovati čudežev in preskoka, saj nimamo izpolnjenih osnovnih pogojev.

Kriza naj bi bila priložnost za izvajanje sprememb v organizacijah. V takšnih situacijah se ljudje lažje prilagodijo novostim, saj je drugače ogrožena njihova eksistenca. Žal krize v Sloveniji organizacije niso najbolje izkoristile v tej smeri, ampak so se usmerila v pridobivanje različnih subvencij. Vse še ni izgubljeno, saj kriza še ni rekla zadnje, kljub trenutnemu optimizmu. Potrebno bo zavihati rokave in začeti delati po zdravi kmečki pameti. Potrebno je graditi na vseh treh temeljih, drugače ne bo nič z inovativno Slovenijo in družbo temelječo na znanju. »Znanje« imamo na fakultetah, a vprašanje je če je pravo, aktualno in uporabljivo.